Izvor buče ni jasen: nekatere vrste nedvomno prihajajo iz Južne Amerike in so jih Evropejci poznali šele po osvajanju Nove celine. Druge vrste, ki so že bile znane Grkom in Rimljanom, bi namesto tega prihajale iz južne Azije. Vendar pa v zgodovinskih časih ta zelenjava ni uživala velikega ugleda in je veljala za hrano, ki je primerna le za najnižjo populacijo.
Buče so se v Evropi začele običajno gojiti šele v šestnajstem stoletju, ko so ga v svoje trajnice uvažali iz španščine in portugalščine. Takoj, ko je bila buča uvedena v Evropi, je domišljija bolj presenetila zaradi svoje čudne oblike kot zaradi možne uporabe hrane.
Dolge lakote teh let pa so kmalu povzročile, da so ti predsodki padli in da so buče začeli ceniti tudi bogatejši družbeni razredi.
Terapevtske lastnosti buče so koncentrirane predvsem v njenih semenih . Njihova vermifuge akcija, brez najmanjše toksičnosti, jih naredi odlično sredstvo proti pinworms in trakulje, tako za otroke in za izčrpane ljudi.
Bučna pulpa je zaradi svojega blažilnega učinka učinkovita za pomiritev različnih akutnih bolezni prebavnega trakta, kot so enteritis, dizenterija in kot diuretik.
Zaradi vsebnosti beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov (A, B1, B2, C, PP) in mineralnih soli (kalij, magnezij, klor, kalcij, žveplo, natrij in železo) so dragocene za zdravljenje številnih bolezni.
V primeru hipertrofije prostate je priporočljivo jesti olupljeno bučno seme v dobri količini in s stalno frekvenco.
Za zunanjo uporabo se buča, zahvaljujoč blažilnemu učinku, izkaže za dobro zdravilo proti bolečinam različnega izvora s pekočim občutkom: koristi od njega, zdrobimo in nanesemo bučno kašo na boleče dele.
V kozmetiki se lahko bučna kaša uporabi za pripravo dobre mehčalne maske za normalno ali suho kožo, kot tudi masko za pordelo in razdraženo kožo: zdrobimo celulozo in jo zmanjšamo na most z malo medu; nanesite na kožo, jo držite 20-30 minut, nato sperite. Ponovi se lahko tudi večkrat na dan.